OUM KALTHUM – UMM KULTHUM

1.del

Oum Kalthum (Umm Kalthum) je bila najbolj slavna pevka arabskega sveta v dvajsetem stoletju. Njena kariera je trajala več kot petdeset let (1910-1973). Posnela je okrog tristo pesmi. Skoraj štirideset let so na egipčanskem radiu vsak četrtek predvajali njene koncerte. Imela je milijonsko občinstvo, tudi ljudi, ki si niso mogli privoščiti kart za koncert v živo. Ljudje so živeli za četrtkove večere in tisti dan se je svet ustavil za Egipčane; govorili so samo o njej.
Bila je kulturna ikona Egipta. Bila je obraz in glas Egipta. Še vedno ostaja nepozabna figura arabske glasbe. Njeno delo, njena glasba, njen repertoar je prepoznan kot avtentično egipčanski, arabski. 
Njena kariera je preživela obe svetovni vojni, dve egipčanski revoluciji (1919 in 1952) in socialno-politične spremembe petdesetih in šestdesetih. Pravijo ji »asil«, kar pomeni  avtentična egipčanska umetnica.
Leta 1960 je predsednik Naser ustanovil radijsko postajo, kjer predvajajo samo Umm Kulthum.

OTROŠTVO

Rojena je bila 4. 5. 1904 v majhni vasici Tammay al-Zaharyra, blizu mesta al-Sinbillawayn v revni družini. Njen oče je bil imam lokalne mošeje, mati je bila gospodinja. S petimi leti so jo poslali v šolo Korana (kuttab) skupaj s starejšim bratom. Njen oče je dodatni denar zaslužil tako, da je na porokah in posebnih slovesnostih pel nabožne pesmi. S seboj je večkrat vzel sina in nečaka. Ko je nekega dne odkril, da tudi hčerka pozna vsa besedila in da ima močan glas je začel učiti še njo. Sama je rekla, da se je od očeta učila kakor papagaj. Nič ni razumela, le ponavljala je za njim. Kmalu je z očetom začela nastopati. 
V tistem času (na začetku dvajsetega stoletja) so moški in ženske lahko javno nastopali kot pevci religioznih pesmi, s tem, da so morale biti ženske zakrite s tančico, če so nastopile pred moško publiko. Tovrstni nastopi so bili zaželeni predvsem ob različnih religioznih praznikih, praznovanjih in podobno.
Talent Umm Kalthoum so odkrili, ko je bila še otrok. Ko so ljudje slišali peti majhno deklico s tako močnim glasom, so njenega očeta takoj prosili, da bi nastopila na različnih prireditvah in s tem tudi nekaj zaslužila. Na vse nastope v okolici Delte Nila, kjer so bili doma, so šli vedno peš. Kasneje  je rekla, da se ji zdi, da so prehodili celo delto Nila, preden so lahko prišli v Cairo. Kmalu je postala družinska zvezda.  Ko je v najstniških letih nastopala še večkrat, je bil njen oče zaskrbljen zaradi njenega ugleda. Naročil ji je, naj ima oblečen dolg deški plašč in naj na glavi ima beduinsko ruto. Tako je bila na vseh nastopih vse do njenega dvajsetega leta oblečena kot deček, beduin.
Na nastopih jo je vedno spremljalo sorodstvo in oče je prepovedal vsakršno pitje alkohola med poslušalci, kadar je nastopala. Med leti 1910 in 1920 se je povečal zaslužek; njen oče se je začel vesti kot pravi manager, družina si je izboljšala gmotni položaj. Med leti 1920 in 1922 je začela nastopati v Kairu, in do leta1922 je postala že prava zvezda.
V tistem času je bilo še vedno veliko revnih ljudi in če si bil reven, si težko prišel navzgor po socialni lestvici, razen če si imel poseben talent kot Oum Kalthoum. Poleg bogatega in delavskega razreda, se je začel oblikovati še t.i. srednji razred birokratov in trgovcev. Če si bil reven, je bilo težko pridobiti visoko izobrazbo, razen šole Korana ali kakšne verske šole.

ZAČETKI V KAIRU

Med leti 1922 do 1928 se  je Oum Klathoum razvila iz male beduinske deklice do velike zvezde. V dvajsetih letih 20. stoletja je bil Kairo gospodarsko močan, kar je vplivalo tudi na ugoden razvoj kulture in kulturnikov, saj so jih podpirali bogati meščani, družine ali posamezniki. Poleg tega se je razvijala tudi publiciteta in določeni deli Kaira so postali znani po kulturnem dogajanju, kot Al Azabkiyya vrtovi in drugi. V tistem času je bilo v Kairu ogromno pevcev, igralcev, dram, koncertov. Ena najbolj znanih pevk tistega časa je bila že dobro uveljavljena Sultana. Prav tako je bil v tistem času izredno popularen tudi Mohammad Abd el Wahab, ki je predstavil notni sistem – združil je arabsko in evropsko glasbo. Bil je odličen pevec, skladatelj, glasbenik in igralec.
Ko je Om Klathum prišla v Kairo, je najprej igrala in pela za delavski razred, kasneje pa je začela peti med odmori gledaliških predstav v teatru.
Sredi 1920 je oče Om Klathum najel privatnega učitelja za petje in nastopanje, leta 1924 pa je spoznala pesnika Ahmada Ramija, ki ji je prinašal poezijo in jo učil branja in razumevanja le-te. Učila se je  tudi petja muwashahatov, ki veljajo za najbolj kompleksne v arabski glasbi in učila se je igrati Oud. Njen glavni učitelj petja in glasbe je bil al-Shaykh Abu I-illa Muhammed, ki je bil izredno poučen  o glasbeni dediščini mashayikh. Njegov repertoar je vključeval arabsko glasbo 19.  stoletja; še posebno tiste od Abduh al Hamuli in muwashahat. Abu i-illa Muhammed ji je pomagal izobljšati kontrolo nad svojim glasom, povečati fleksibilnost, spoznavala je pomen vokala in besedila.Ta estetika, ki jo je učil, je prava arabska, očiščena turških in ciganskih melodij. 
Om Kalthum se je zelo hitro učila in melodijo je lahko odpela, če jo je slišala že enkrat samkrat, verjetno zato, ker se je tako učila Koran. Poleg tega pravijo, da je pomemben  del njenega uspeha izredno precizen in razdelan trening, vsakodnevne vaje petja, posebne diete in fizična vadba. Poleg treniranja svojega glasu, se je naučila tudi, kako se obnaša in oblači v visoki kairski družbi, kamor je bila vedno večkrat vabljena. Učila se je njihovega vedenja s tem, ko jih je opazovala.
Leto 1926 je bilo zanjo prelomno v več pogledih, saj se je njen oče uradno upokojil in ni bil več njen manager, vendar je bil še vedno glava družine in je skupaj z njenimi brati prejemal pol njenega zaslužka. Na drugi strani pa je kairska družba sprejela to drugačno pevko, ki ni bila glamurozna, ni pila in kadila, ampak je bila preprosta, uglajena pevka, izrednih sposobnosti z najboljšimi glasbeniki arabskega sveta.  Kmalu se je naučila, kako se pogajati za denar in  je dobivala visoke zneske za svoje nastope. Če ji niso hoteli plačati, kolikor je želela, jih je zavrnila. Leta 1930 je šla prvič nastopat v Sirijo.
Njeno trdo delo, njena preteklost in inklinacije so jo pripeljale do posebnega stila petja, ki jo je postavil na posebno mesto egipčanske pevke, kompetetne za petje klasičnih arabskih pesmi brez vplivov ciganskih in turških ritmov. Njene konkurence v tistem času so bile Asmanah, Layla Murad, Najat. Uporabila je svoje temelje (petje korana), dodobra preučila klasično arabsko estetiko petja in vse skupaj aplicirala v nove kompozicije, ki so postale njen največji uspeh.
Eden njenih najpomembnejših atributov za uspeh je bil moč glasu, saj je bilo v začetku 20. stoletja veliko nastopov brez mikrofonov pred številčno publiko, ki je pričakovala, da bo pevca dobro slišala. Poleg tega so občudovali pevce, ki so imeli moč, da so lahko cel večer zabavali občinstvo z svojo glasbo in da jim ni zmanjaklo glasu. Njen stil se je izoblikoval med leti 1920 in 1930. Ena njenih značilnih lastnosti je bila čistost dikcije  ̶  izgovorjave pesmi, ki jih je pela. To je bila ena prvih stvari, ki so jih opazili kritiki. Njena čista dikcija, naj bi bila dediščina njenega študija recitacije korana, ko je bila majhna. 
Preden je leta 1932 umrl pesnik Ahmad Shawqi, je rekel da je ena izmed bistvenih lastnosti petja Om Kalthoum – poleg močnega glasu in dikcije – ta, da besede izgovarja v pravilni arabščini in da dejansko razume besedila pesmi, ki jih poje in jih zna tudi pravilno odpeti.

ZLATA ERA OM KALTHUM IN DVE KULTURNI FORMACIJI

Štirideseta leta 20. stoletja so bila zlata leta za Om Kalthoum. Egipčanska ekonomija si je komaj opomogla od velike ekonomske depresije in leta 1936 dosegla delno neodvisnost od Britancev, ki pa je še vedno dovoljevala prisotnost britanskih vojakov v Egiptu.
V tem času niso bile več popularne romantične pesmi, ki so jih poslušali v 20-ih in 30-ih letih 20. stoletja. Takrat je uspela Om Kalthum kot predstavnica delavskega naroda z besedili in pesmimi Zakariyya Ahmada in Bayram al Tunisi.
Bayram al Tunisi, v tistem času dobro poznan pesnik in politični satirik, je pisal besedila za Om Kalthum. Njegova domišljija je temeljila na kratkih frazah sestavljenih iz treh ali štirih besed. Na primer, če je želel poudariti, da je neka ženka čakala na svojega ljubega, je namesto, da bi zapisal, kako sedi sama in strmi v luno, raje napisal, da je »položila svojo roko na brado«.
Razne romantične besedne zveze o tem, kako ženske sedijo vso noč in čakajo ljubega, je osredotočil na samo izraze starosti, bolečine ali samo na besedo »čakanje«. To je bilo bližje delavskemu razredu kot sofisticirani visoki kairski družbi.  Zakariyya Ahmad, ki je zanjo pisal glasbo, je inspiracijo iskal v srednjih in nižjih slojih Kaira. Tudi sam je bil versko vzgojen v petju in recitaciji Korana in izredno učen v Muwashahatih. Glasba Ahmada je bila preprosta in ne tako bogata, obogatila jo je barvna lestvica glasu Oum Kaltum, ki je znala izpostaviti prave besede v besedilu.
V pesmi Ana Fintizaraak besedilo pravi: » Rada bi vedela, da nisi jezen name , da tvoje srce ne pripada drugi«. Četudi je bila glasba v tem delu zelo preprosta, je ona s poudarkom glasu posebej poudarila besedi »jezen« in »drugi«. 
Njeni glasbeni nastopi so bili podobni glasbi, ki so jo navadni ljudje poslušali na porokah ali na počitnicah ali pa v kavarnah, kjer so prepevali razni pevci.
Izredno plodno sodelovanje komponista Zakariyye Ahmada, pisca Bayrama Al Tunisia in Om Klathum je bilo kratkotrajno zaradi denarja (komponist je tožil založbo, da je premalo plačan v primerjavi s pevko). Om Kalthum naj bi bila po mnenju komponista zahtevna in pokroviteljska. Prenehali so sodelovati po 1947.
Om Klathum je snemala tudi filme  ̶ njena dva najbolj znana sta Sallama and Fatma (1947). Fatma je bil tudi njen zadnji film. Takrat je bila v svojih štiridesetih in uradno naj ne bi snemala, ker so zaradi močnih filmskih luči trpele njene oči, druga razlaga pa je, da je bila že stara in se ni mogla primerjati z mlajšimi igralkami; tudi njen igralski talent je bil omejen.

ŽENSKA MOČNEGA KARAKTERJA

Oum Klathum je bila aktivno vključena v proces nastajanja glasbe in besedila. Besedilo je pregledala in sama izbrala vrstice, ki jih bo pela in tiste, ki jih ne bo, ki po njenem mnenju niso bile razumljive občinstvu. Tako je za pesem Salu Qualbi iz originalnih 71 vrstic izbrala končno le 21 vrstic, ki jih je odpela. Kmalu je postala članica in kasneje tudi vodja Komiteja za predvajanje glasbe na radijih in si tako priborila dominantno pozicijo, kaj se lahko vrti in česa se ne sme. Poleg tega se je znebila vseh ljudi, ki ji niso bili všeč. Njen karakter je bil odločen, bila je ostra ženska.
Oum Klathum je ljudem približala poezijo preko besedil njenih pesmi, ki so jih zanjo pisali največji egipčanski pesniki tistega časa.  Tudi če so bili med poslušalci preprosti ljudje, celo nepismeni, ki poeta niso poznali, so jim radijski sprejemniki približali poezijo. Oum Kalthum je bila prepoznavna kot nosilka arabske kulturne dediščine navadnim ljudem.  Zaradi tega je v očeh Arabcev videti kot izobražena, spoštovana, religiozna ženska, zavedna Egipčanka.
Leta 1946 je bila Oum Kalthum že uveljavljena umetnica in na višku svojih sposobnosti. Njen odlično razvit glasbeni slog je naredil njen stil glasbe »poln vsakodnevnega življenja« in jo naredil za »glas Egipta«. Izoblikovala je dve vrsti glasbenih repertoarjev, ki jih je obdržala 50 let in sicer qasadi in zajal. Qasadi so po mnenju Oum Kalthum fundamenti arabskih pesmi, katerih zgodovina sega več kot 3000 let nazaj.
Oum Kalthum je v štiridesetih letih prevzela nadzor nad besedili in glasbo. S pomočjo zvestega pijatelja, ki jo je od vsega začetka občudoval in ljubil, Ahmada Ramija, je pregledala poezijo, jo po svojih željah preuredila, izbrala komponista glasbe in mu poslala besedilo, da pripravi glasbo. Včasih je določenega poeta prosila za določeno pesem ali določeno temo. Iskala je določene besede v besedilu, ki jih je lahko večkrat ponovila ali posebej poudarila. Všeč so ji bili stavki, ki so izražali močne simbole lokalne identitete, kot na primer: » Zahajajoče sonce je pozlatilo liste datljeve palme.«  
Pesnik Bayram al-Tunisi je ob neki priložnosti dejal, da porabi en dan, da napiše pesem in potem deset dni pregovarjanja z Oum Kalthum o pesmi. Prav tako je bilo z glasbenimi kompozicijami. Včasih je zahtevala, da skladatelj nek majhen del kompozije napiše večkrat zapored ali da jo spremeni; dokler ji ni bilo zares všeč. Nekoč je Riyad al Sumbati jezen odvihral iz njene hiše, rekoč: » Kar sama jo skomponiraj!«. 
Menda se je zelo hitro naučila novih kompozicij. Bila je tudi izredno napredna in navdušena nad novo tehnologijo. Ko so prišli kasetarji, se je učila z njihovo pomočjo. Od svojih glasbenikov je zahtevala, da so se pesmi naučili zaigrati na pamet in da so ponotranjili kompozicije, ni pa jim bilo potrebno brati not. Včasih je ustvarjanje ene pesmi trajalo leto ali pa še več. »Želela sem da pesem postane del mene in da besede postanejo največji del mene.« Bila je perfekcionistka. Nič ni šlo v svet brez njene odobritve.