ORIENTALSKI PLES

Orientalski ples, ki ga poznamo danes, je plesna tehnika, ki se je razvila v 20. stoletju, pod vplivom najrazličnejših folklornih in tradicionalnih plesov Bližnjega vzhoda in Severne Afrikena eni strani  ter na drugi strani pod vplivom baleta ter modernih plesnih tehnik iz zahodnega sveta.

V 19. stoletju, v obdobju orientalizma, velikih svetovnih razstav v Parizu, Čikagu in New Yorku, je bil Zahod dobesedno očaran nad lepotami Vzhoda ter njegovo čutnostjo, ki je bila za Zahodni svet v tistem času  skoraj nesprejemljiva (vikorijansko obdobje). Popotniki, slikarji in vojaki so domov prinašali napol resnične zgodbe o zapeljivih orientalskih ženskah in njihovem erotičnem plesu. V resnici popotniki nikoli niso videli izobraženih awalim, ki so nastopale samo za ženske, prav tako nikoli niso vstopili v ženski svet za zidovi hiš. Njihovi stiki so bili omejeni na predstavnice najnižjih slojev družbe, ki pa nikakor niso odražale prave slike ženske Vzhoda.

 Kmalu so se po Ameriki začele pojavljati najrazličnejše kabaret predstave, kjer so ženske oponašale namišljen »ples Vzhoda«, ki so ga zaradi poudarjenih gibov medenice poimenovali trebušni ples. Le ta je kmalu dobil hollywoodsko verzijo, v kostumu, ki ga danes poznamo kot bedlah kostum, okrašenemu s številnimi bleščicami.

Ljudje, očarani nad t. i. »trebušnimi plesalkami« v hollywoodskih filmih in številnih kabarejih, so na svojih potovanjih po Vzhodu pričakovali prav tako predstavo. Podjetni Vzhodnjaki so se hitro lotili dela in kmalu so lahko čutnih plesalk lačni tujci uživali ob pogledu na prave »trebušne plesalke«.

Leta 1926 se je v Kairu odprl prvi kabaret CASINO OPERA, ki ga je vodila Badia Masabny. Odtlej so se odpirali kabareti po vseh večjih arabskih. V Egiptu je zacvetela filmska industrija s plesno-glasbenimi filmi. Le-ti so ustvarili nesmrtne ikone egipčanskega »raqs sharkija«: Tahia Carioca, Naima Akef, Samia Gamal ter kasneje Fifi Abdou, Souhair Zaki, Dina in druge.

Orientalski ples je postal plesna tehnika, ki se lahko postavi ob bok katerikoli drugi plesni tehniki. Zaradi izredne razširjenosti orientalskega plesa poznamo različne stile in stilizacije, ki so bolj ali manj ohranile srčiko plesa (klasična rutina, ples s tančico, ples s palico, odrske folklore), jo modernizirale (različni rekviziti: krila, poi, pahljače, sablje,...)  ali ustvarile povsem novo plesno smer (ATS - American Tribal Style, Tribal Fusion).

Če želite izvedeti več o zgodovini orientalskega plesa, si preberite članek o zgodovini orientalskega plesa pod rubriko Bayani orient akademija.

Nataša Kočar, 09/2013