KORENINE ORIENTALSKEGA PLESA
- Podrobnosti
- Objavljeno Ponedeljek, 02 September 2013 08:18
Orientalski ples, ki ga poznamo danes, je plesna tehnika, ki se je razvila v 20. stoletju pod vplivom najrazličnejših folklornih in tradicionalnih plesov Bližnjega vzhoda in Severne Afrike na eni strani ter na drugi strani pod vplivom baleta ter modernih plesnih tehnik iz zahodnega sveta.
Kadar začnemo govoriti o zgodovini orientalskega plesa, ponavadi začnemo na začetku. Ples je star kot človeštvo samo. Ljudje so plesali, ker so tako izražali svoja čustva ali pa so ples uporabljali kot obred (religiozen ali zdravilen). Plesalka, pedagogoginja in raziskovalka Claduia Heinle pravi, da je bil ples eden bistvenih elementov starega faraonskega Egipta, ljudje vseh družbenih slojev so bili izpostavljeni plesu in glasbi. Plesali so ob različnih priložnostih, rojstvih, smrti, različnih religioznih procesijah, na banketih in na ulicah. Imeli so tudi profesionalne plesalce, ki so plesali v templjih. S plesom so slavili božanstva.
Če govorimo v geografskem smislu, je mediteranski bazen po mnenju različnih etnologov, antropologov in zgodovinarjev pred nastankom monoteističnih religij poznal različne plese v čast in slavo ženskim božanstvom. V svoji knjigi "Serpent of the Nile" Wendy Buonaventura navaja, da je bilo na primer v antični Grčiji cel kup plesov, ki so vključevali rotiranje pelvisa, zibanje bokov in tresenje zadnjice. Tako se predpostavlja, da naj bi v preteklosti, torej pred nastankom krščanstva in islama, obstajali določeni rituali, ki so slavili žensko plodnost, mati zemljo, in vključevali religiozne plese s poudarkom na medeničnih gibih. To seveda ni znanstveno dokazano, vsakokor pa ni povsem izključeno. Nihče pa ne ve, kako to, da bi se ti gibi obdržali prav v arabskih državah skozi vso zgodovino vse do danes.
Carolina varga Dinicu, bolj znana kot Morocco ali pa kar teta Rocky, je znana plesalka, koreografinja in predvsem raziskovalka orientalskega plesa ter folklor in ena prvih, ki je imela predavanja o orientalskem plesu ter arabskih foklorah na ameriških univerzah in v tujini, tudi v arabskem svetu. Morocco je na enem njenih prvih potovanj v Maroko (od tod tudi izvira njeno umetniško ime), prisostvovala ritualu rojevanja v berberski družini. Ker ni znala berberskega jezika, se je pretvarjala, da je nema, in z znanko, prijateljico Berberko, je lahko od blizu prisostvovala enemu nastarejših ritualov rojevanja otrok. V svoji knjigi "You asked Aunt Rocky: Answers & Advice About Raqs Sharqi & Raks Shaabi" opisuje svoje doživetje porodnega obreda med maroškimi Berberi. Rocky pravi, da so se ženske zbrale v šotoru s porodnico, kjer je bilo veliko hrane in čaja, vse lepo oblečene, kot bi šle na zabavo. Z nosečnico so plesale, pele, ploskale, igrale na inštrumente in izvajale gibe, podobne današnjemu valovanju trebuha in zelo nežnemu "flutterju" (hitra vibracija trebuha). Ženka je rodila v luknjo, izkopano v tleh, in ob rojevanju izvajala valovanje trebuha. Rečeno ji je bilo, da je to tradicionalna oblika rojevanja, ki se že stoletja prenaša iz roda v rod.
Ples v arabskih deželah se je razvijal v različnih kontekstih, glede na to ali so bili to foklorni plesi na deželi, plesi potujočih Romov, plesi, namenjeni kraljem, ali pa preprosto plesi na domačih zabavah.
Ena izmed zgodb o enovitosti gibov v orientalskem svetu temelji na zgodovinskem dejstvu o migraciji Romov, ki so v 5. stolejtu zapustili Indijo in se odpravili proti vzhodu. Njihova pot se je razdelila, nekaj skupin se je odpravilo proti Evropi, druge pa čez Arabski polotok v severno Afriko. Skupni gibi, ki naj bi jih Romi prenesli v arabske in nekatere evropske države, so premiki glave, gestikulacija obraza in rok (mudre), poudarek medenice in močni udarci z nogami ob tla (indijski plesi, Španija – flamenko).
Buonaventura v svoji knjigi pravi, da sta bila Evropa in Vzhod že od nekdaj povezana (rimski imperij, mavrska civilizacija v Andaluziji). Evropa se je v srednjem veku umaknila daleč stran od Vzhoda, svoje ponovno zanimanje zanj je obudila v 17. in 18. stoletju, višek pa doživela v 19. stoletju, ki ga zaznamuje obdobje orientalizma. Med 17. In 19. stoletjem so evropski popotniki, slikarji, pisatelji, pesniki in vojaki v svojih opisih ali slikah Daljnega Vzhoda velikokrat potvarjali realnost, ki so jo doživeli, in opisovali ter slikali le tisti del, ki jih je navdihoval in je bil velikokrat tudi plod njihove domišljije: slike golih žensk v haremih, slike razgaljenih pouličnih »plesalk« (največkrat prostitutk ali cigank ghawazee) ter poveličevanje orientalske prevlade čutnosti nad razumom.
Tudi Karin van Nieuwkerk v svoji knjigi "Female dancers and singers in Egypt - A trade like any other" izpostavi obdobje orientalizma: to je stil razmišljanja, ki temelji na epistemoloških in ontoloških razlikah med Vzhodom in Zahodom. V tem kontekstu je Zahod razumljen kot aktiven, napreden, sprejemljiv, Vzhod pa ravno obratno kot zaostal, neveden, pasiven, senzualen. Tudi Nieuwkerkova govori o popotnikih, ki so dobili popačeno sliko o ženskah z Vzhoda. Popotnike so ženske plesalke videle predvsem kot stranke, ki so jih dekleta zabavala tudi na privatnih zabavah. Glede na opise iz tistega časa bi lahko ženske pevke in plesalke razdelili na dve veji:
- Izobražene awalim, ki so pisale poezijo in glasbo, pele in igrale, plesale pa izključno za ženske. Moški so jih sicer lahko poslušali, niso pa jih smeli videti.
- Plesalke in pevke romskega porekla ghawazee. Te so bile pripadnice plemena Nawar ali drugih plemen. Nikoli se niso smele poročiti kot device, njihovi možje so bili zvodniki ali glasbeniki.
- Bila je še tretja skupina revnejših awalim, ki so nastopale za revnejše prebivalstvo.
Ko je v Kairo prišel Napoleon z vojaki, so se awalim protestno odselile iz Kaira in so tam ostale le ghawazee. Le-te pa je turški sultan Mohamed Ali izgnal iz mesta 1834 – vse, ki so javno nastopale in se prostituirale. Potem so ta manjko žensk nadomestili s plešočimi moškimi, ti so sicer bili na sceni že prej, po tem pa so doživeli pravi razcvet. Domači egipčanski plesalci so se imenovali khawal, neegipčanski pa ginks. Ti fantje so se oblačili in plesali kot ženske.
Za plesalkami pa so na jug odšli tudi popotniki. Tako je jug postal vse bolj zanimiv zaradi plesalk. Nekaj med njimi je bilo zelo slavnih: Kuchuk Hanim, Sophia of Esna, Aziza of Aswan,... Nekatere izmed njih so se na željo naročnikov tudi slekle in zaradi ekonomskih razlogov tudi prostituirale. Tako se je vse bolj brisala meja med plesalkami in prostitutkami. Pomen besede alma in awalim pa je vse bolj zgubljal na pomenu.
V drugi polovici 19. stoletja so se ženske plesalke lahko vrnile nazaj v Kairo in kmalu po prihodu Britancev so začele nastopati v nočnih klubih.
V prvih dekadah 20. stoletja so po vsem Kairu vzklili nočni klubu v stilu zahodnjaških varietejev z obveznim orientalskim oz. trebušnim plesom za turiste – t. i. orient šov v stilu velikih razstav, ki so jih konec 19. stoletja imeli v Franciji, New Yorku, Londonu in Čikagu. V Čikagu so leta 1889 na enem izmed takih dogodkov predstavili Little Egypt, ki pa ni zadovoljila predstav o eksotični plesalki z Vzhoda. Zato so plesalke malce dvignile svoje krilo, kar je sprožilo val posnemavanj po kabarejih v precej bolj vulgarni obliki, imenovani huchiekuchie. Tako so zahodnjaške plesalke predelale nežni subtilni vzhodnjaški ples, mu dodale kabaret, balet, preoblikovale kostum po hollywoodsko z modrcem in krilom (kar nikoli ni bil vzhodnjaški kostum), ga posule z bleščicami in ga uvozile nazaj na Vzhod. Preko ameriških filmov je ta kostum v 30ih letih 19. stoletja pripotoval nazaj v Egipt.
Prvi egipčanski kabaret je bil v Cairu odprt 1926, odprla ga je Badia Masabni. Badia je imela vedno poln klub. Ob 18h je bila matineja za ženske – vedno razprodana. Ker je bila Badia poslovna ženska, se je odločila razširiti egipčanski baladi (predhodnik sodobnega raks sharkija). Do tedaj v egipčanskem baladiju zgornji del telesa in roke niso imeli pomembne vloge, tradicionalno so bile roke samo dvignjene in so tako stale cel čas plesa. Zdaj pa so plesalke začele uporabljati mehke, kačje gibe in vzorce. Na odru Badie Masabny so nastopajoče začele raziskovati prostor in ga začele uporabljati v nasprotju s tem, ko so prej samo stale na mestu. Masnabiyina inovacija je tudi uporaba tančice – za to je dobila navdih v hollywoodu. Na začetku so prišle plesalke na oder s tančico in jo takoj odvrgle, potem pa se je pravzaprav na Zahodu razvil velik sistem dela s tančico.
Samia Gamal je prva prišla na oder z visokimi petami – da je dokazala, da si jih je lahko privoščila. Visoke pete so spremenile ples: prej je bil le-ta prizemljen z nizkim centrom težnosti telesa; na novo so uvedle koreografijo in takrat se je ta ples imenoval raks hawanem, damski ples.
Kaj pa awalim? Antropologinja Karin van Nieuwkerk pravi, da je bilo cvetoče obdobje awalim na začetku 20. stoletja. Nastopale so na ženskih zabavah, kot v 19. stoletju, vendar so plesale bolj za nižji in srednji sloj (nekoč so nastopale za paše). Zahodnjaško usmerjena elita je vabila bolj plesalke iz nočnih klubov, medtem ko je elita iz vasi vabila awalim. Awalim so nastopale v okolici Kaira in delte Nila, na jugu pa ghawazee in moški.
Na začetku 20. stoletja so še ločevali moške in ženske zabave na porokah, zato so ločeno nastopali moški za moške in ženske za ženske. Ženskim plesalkam je ponavadi poveljevala usta. Usta je živela skupaj z ostalimi glasbenicami in izobraževala mlajše generacije. Živeli so skupaj na Mohamed Ali ulici, kjer je bilo veliko kavarnic in glasbenih trgovin. Plesalke in pevci so živeli v ozadju ulic, v velikih lepih hišah na ulici pa so živele uste in njihovi moški pomočniki mutayibati. V teh hišah so sprejemale stranke in naročila za poroke.
Med leti 1973 in 1981 je Egiptu vladal Sadat in Egipt se je vedno bolj odpiral Zahodu. Ustvaril se je novi razred bogatašev. Bogate poroke, malce drugačne kot prej, veliko moške folklore in ženske, ki so plesale z šamadani. Tudi način plačila in organizacija plesalk sta se spremenila. Umetniki z ulice Mohamed Ali so te nove samosvoje nastopače klicali vsiljivci, saj je vsakdo lahko nastopal kjerkoli. Politična in gospodarska zapuščina 70ih let pomeni konec monopola ulice Mohamed Ali in individualizacija plesalk:
- profesionalne zabavljače vabijo na poroke za točno dolčen znesek ali pa za napitnine (Zaffa se obdrži le redko)
- konec monopola ulice Mohamed Ali potisne na ulice veliko žensk
- leta 1980 nastane tudi bojazen zaradi kriminala in drog – ropajo nastopajoče
- tudi na »st. days celebration« se ni več nastopalo kot včasih, ampak samo še veliki šovi,
- kasetar – velika revolucija – ni potrebno več imeti benda v živo (shaabi revolucija)
Poroke danes:
- nižji razred zunaj na ulici
- srednji razred v klubih
- visoki razred v hotelih
Glavni zaslužek plesalk postanejo nočni klubi, saj ni več toliko nastopov na porokah in proslavah.
Egipt se je leta 1950 kot neuvrščena država začel povezovati z Rusijo, kar se je odražalo tudi v umetnosti. Egipčani so osvojili balet in ga umestili v orientalski ples ter po vzoru ruskih, baletno navdahnjenih folklor, tudi sami predelali svoje folklore in jih postavili na oder po ruskem zgledu. Mahmoud Reda, veliki koreograf, je v 60ih letih 19. stoletja dobil nalogo, da v Egiptu ustvari Nacionalno folklorno skupino. Reda je raziskoval egipčasnko folkloro na terenu in jo postavil na oder po zgledu hollywoodskih mjuziklov in ruskih folklor. Ta slika egipčanske folklore je obredla svet in pustila neizbrisen pečat v razvoju orientalskega plesa tako v Egiptu kot na Zahodu.
Danes obstajajo številne šole, stili in oblike orientalskega plesa, ki pa se še vedno spreminja in postaja plesna froma, enakovredna drugim plesnim oblikam.
V pomoč so mi bile naslednje knjige in članki:
- W. Buonaventura: Serpent of the Nile
- Karin van Nieuwkerk: Female dancers and singers in Egypt - A trade like any other
- Morocco: Ask Aunt Rocky " Q&A about Raks Sharqi and Raks Shaabi"
- Claudia Heinle: Ancient Egypt, članek
- Helene Erikssen: Orientalism - predavanje
Nataša Kočar, 09/2013
