OUM KALTHUM – UMM KULTHUM, 2. del
- Podrobnosti
- Objavljeno Ponedeljek, 29 Januar 2018 14:08
OUM KALTHUM – UMM KULTHUM, 1.del
KONCERTI
Njeni mesečni koncerti v Kairu so se zgodili vsak prvi četrtek v mesecu. Oum Katlhum je prišla vsaj uro pred koncertom in izza zavese gledala publiko, ki se je nabirala v dvorani. Menda se je glede na to, kakšna čustva je v njej vzbudila publika, ki jo je gledala izza zavese odločila, kaj bo pela.
Datumi premier novih pesmi so bili točno določeni. V časopisih so dobile vso zahtevano pozornost (Ime pesnika, skladatelja, podrobnosti o tem, kako so jo uglasbili). Besedilo pesmi pa se je ponavadi pojavilo v časopisu šele na dan premiere ali pa celo dan kasneje.
Obleke, ki jih je nosila na koncertih so bile vedno elegantne; ženska galabeja okrašena z dragulji. Ohranjala je princip konzervativne tradicionalne obleke, čeprav je izbirala drage materiale: dragulje in krzno. Bila je elegantna »hčerka podeželja«. Rada je imela svojo publiko, ki jo je oboževala. Imela je zveste gledalce v prvih vrstah. Legenda pravi, da je nek gospod iz Aleksandrije na vsakem njenem koncertu zakupil dva sedeža, enega zase in enega za svoj plašč in klobuk. Ko ga nekoč ni bilo na koncertu, se je ustrašila zanj in poslala ponj. Gospod je ravno žaloval, saj mu je umrl oče, a je kasneje vseeno prišel na koncert. Vsak koncert se je začel z glasbenim uvodom, potem je Oum Kalthoum ustala, v roki je imela svileno ruto in pela. Koncert se je vedno začel s pesmijo, ki jo že pozajo, šele nato je predstavila novo pesem. Redko je pela pesmi, ki bi bile starejše od 10 let.
Njen koncert se je ponavadi začel s tremi skladbami, vsaka je bila dolga približno 50 minut, med vsako pa je bilo približno 50 minut premora. Začeli so se okrog 21. ure in trajali do zgodnjih jutranjih ur. To je povezano s staro arabsko idejo, imenovano tarab - užitek poslušanja čudovitega glasu pevca oz. pevke, ki lahko očara svoje občinstvo vse do zore. Občudovanja vredna moč glasu, ki zdrži do jutra. Ta posebna oblika njenih koncertov, ki so trajali do tretje ure zjutraj, je bila pomemben faktor, povezan z arabsko tradicijo.
V Parizu, kjer je imela svoj koncert leta 1967, se je držala povsem istega urnika in s tem presenetila tako poslušalce kot oblast.
V šestdesetih letih dvajsetega stoletja, so se mladi uprli temu, da so njeni koncerti tako dolgi, saj nova doba ne dovoljuje ljudem več toliko časa za večurno uživanje v njenih pesmih.
Oum Kalthum je skrajšala repertoar na dve pesmi, ker pa so gledalci želeli še ponovitev, je trajalo enako kot prej.
Leta 1972 je predstavila pesem Inta Omri, ki je trajala 2 uri, leto kasneje pa Laylat hubb, ki je bila še daljša.
Njene koncerte so poslušali po vsem Egiptu in po vseh arabskih deželah.
NJEN GLAS
Za njene oboževalce je bil njen glas močan, lep, neverjeten. Poznavalci pa so občudvali moč, volumen in prožnost njenega glasu.
Oum Kalthum je verjela: »Najpomembnejši del pesmi je besedilo. Bolj ko je besedilo efektivno, bolj močna bo pesem. Besede so po mojem mnenju najpomembnejši del pesmi.«
V svoji karieri je bila Oum Kalthum izredno znana po svojem obvladovanju arabskega jezika in poezije. Rekla je, da pevec, ki ne obvlada pravilne artikulacije besed, ne more prodreti do src poslušalcev in ni zmožen popolne umetniške izvedbe. Sama je rekla, da je okusila vsako besedo, ki jo je zapela.
Ko so ji rekli naj razloži tarab, ki v prevodu pomeni stanje zamaknjenosti, oziroma popolno navdušenje, je Oum Kalthum rekla, da se to zgodi takrat, ko poslušalec začuti pomen besed. Njene zmožnosti dikcije so bile izjemne in odlično sprejete tako pri kritikih kot pri publiki.
Njena umetnost je bila umetnost besed, umetnost izvedbe. Ljudje v Egiptu pogosto rečejo, da tisti, ki ne govorijo arabsko, težko razumejo te njene odlike.
BILA JE DOBRA KER JE ZNALA BRATI KORAN
Egipčani so mnenja, da je recitacija Korana osnova arabskih pesmi. Vzporednice med recitiranjem Korana in petjem Oum Kathoum so v načinu ponavljanja besed z izrednim poudarkom na pravilni izgovorjavi, senzualnim izražanjem pomena besed, posebna pozornost je na izgovorjavi določenih delov besedila, fraz in uporaba različne barve glasu. V 20. stoletju so bili pevci in interpreti religioznih pesmi sprejeti kot zakladnica arabskih pesmi in arabskega stila petja.
PESEM JE VSAKIČ ODPELA DRUGAČE
Arabski skladatelji običajno postavijo ogrodje pesmi, ki sestoji iz besedila, melodije in ritma. Na vse to pa pevec ali pevka dodajata okraske in improvizirata. Odgovorost pevca za končno izvedbo pesmi je bila tako velika ali celo še večja kot skladateljeva.
Glavni prispevek Oum Kathum k razvoju arabske pesmi je bila umetnost njenih unikatnih ponovitev. Vsaka ponovitev pesmi se je štela za svojevrsten unikat. Njena glasbena ustvarjalnost ji je omogočala da je spontano ustvarila več različic iste kitice pesmi (menda do 50 različnih interpreacij iste kitice).
OUM KALTHUM IN NJENO ZASEBNO ŽIVLJENJE
Oum Kalthum je večkrat trpela fizične in psihične stiske, kar je načenjalo njeno zdravje. Težave z zdravjem so se začele pojavljati leta 1930. Najprej je imela težave z jetri, nato še z žolčnikom. Nekaj časa je trpela za vnetjem zgornjih dihalnih poti. Bila je pod velikim stresom, saj se je ves čas bala za svoj glas. Imela je tudi kronično vnetje oči.
Leta 1949 se je vrnila iz zdravljenja v ZDA, vendar so se njene zdravstvene težave še vedno pojavljale. Leta 1954 je bila prisiljena skrčiti svoj naporni urnik snemanj in koncertov zaradi zdravstvenih razlogov. V sezoni 1955/1956 je imela namesto 8 samo 5 koncertov.V tem obdobju je izdala le eno novo pesem na leto.
Bila je ena prvih pevk, ki je želela za svojo glasbo, predvajano na radiu, dobivati tantieme.
Bila je ženska močne volje in vsi so se spraševali, zakaj se ne poroči. Zelo znano je njeno platonsko razmerje s pesnikom Ahmedom Ramijem, ki je bil vse od njenega prvega srečanja v Kairu, pa vse do njene smrti njen najboljši prijatelj, zaupnik in učitelj. Ahmed Rami je v njej videl divo, ljubezen svojega življenja, ki je navdihovala njegovo poezijo, a mu je zlomila srce.
Druge govorice o njenem zasebnem življenju pa namigujejo na njeno naklonjenost ženskam in skrivnim vezam, ki naj bi jih imela z njimi. Zaradi viskega spoštovanja njene umetniške vrednosti in tabuiziranih istospolnih odnosov v egipčanski družbi sredine 20. stoletja, pa so te govorice utišane in nikoli zares potrjene.
Oum Kalthum se je, da bi zadostila družbenim standardom in podobi o sebi, leta 1954 poročila z dr. Hasanom al-Hifnawijem. Oba sta bila spoštovana člana družbe, oba sta prihajala z konzervativnega podeželja. Zakon je bil primeren za pridobitev pozitivnega družbenega statusa.
V svojih intervjujih ni nikoli želela govoriti o svojem zasebnem življenju. Vedno je govorila samo o glasbi in kasneje o družbenih in političnih zadevah. Bila je dobra prijateljica predsednika Abd el Naser-ja, kar ji je omogočalo vstop v kultruno politično elito.
NOVO POGLAVJE
Ko se je njeno zdravstveno stanje izboljšalo, se je vrnila na oder in začela z novim poglavjem v njeni karieri. Iskala je nove pisce besedil in skladatelje mlajše generacije. Pesmi so postajale lahkotnejše, besedila manj kompleksna, melodije bolj romantične.V teh besedilih so bila čustva izlita bolj neposredno. Ahmad Ramy je tako prenehal veljati za njenega glavnega pisca besedil, še naprej pa je ostal njen glavni svetovalec in seveda prijatelj.
Dramatičen preobrat v produkciji novih ljubezenskih pesmi je povzročilo sodelovanje z Mohamedom Abd el Wahabom. Svojo glasbeno kariero je začel v glasbenem gledališču leta 1917 in takoj postal zelo ugleden pevec in skladatelj. Z Oum Kalthum sta se spoznala v zgodnjih dvajsetih letih 20. stoletja. Abd el Wahab je igral v številnih uspešnih filmih med leti 1930 in 1940, za katere je napisla tudi glasbo. Bil je izredno inovativen skladatelj. Njegova posebnost je bila kombiniranje evropsko–ameriške in arabske glasbe.
Zaradi njunih različnih pogledov na oblikovanje glasbe (Oum Kalthum je bila naklonjena stari arabski glasbeni tradiciji, Abd el Wahab pa se je spogledoval z Zahodom) dolgo nista sodelovala. Oba sta kandidirala za predsednika Egipčanske glasbene zveze med 1940 in 1950.
Menda je za njuno glasbeno sodelovanje odgovoren takratni egipčanski predsenik Abd el Naser, saj je oba umetnika visoko cenil. Leta 1960 je oba odlikoval z Redom za zasluge narodu. Počasi so ju prijatelji nagovarjali, naj pričneta sodelovati. Njuno prvo sodelovanje je bilo, ko sta skupaj nastopila na koncertu v čast Egipčanskega nacionalnega praznika. Prvi plod njunega uspešnega sodelovanja je bila pesem Enta Omri, premierno predstavljena leta 1964. Kmalu je postala ena njenih najbolj znanih pesmi. Tej pesmi je sledilo še devet drugih.
Vse njune pesmi so bile pospremljene z veliko publicitete, tako v dnevnem časopisju, kot v revijah. Pesmi Abd el Wahaba so v veliki meri prispevale k modernejšemu repertoarju njenih pesmi v zadnjih letih njenega življenja in ustvarjanja.
Ryad al Sumbati je bil edinstven v oblikovanju kompleksne in zahtevne arabske poezije, brlilianten v oblikovanju melodičnih besed in fraz. Kritiki so si bili enotni, da je Sumbati razumel njen glas in da je zanjo ustvaril pesmi, ki so ji bile pisane na kožo.
Vsak pevec za svoj uspeh potrebuje točno takega komponista. Njegova pesem Atlal je postala ena njenih naboljših pesmi. Sprejeta je bila kot sofisticirana, popularna oblika nove »qaside«*.
Preko predvajanja njenih pesmi na radiu in s širitvijo radijskih postaj v Egiptu, je Oum Kalthum lahko dosegla vsako gospodinjstvo; ljudi vseh družbenih in socialnih razredov.
Leta 1960 je Oum Kalthum sodelovala pri otvoritvi prvega televizijskega programa v Egiptu. Bila je zelo stroga pri snemanju svojih koncertov. Prvega in drugega koncerta vsake nove sezone ni dovolila snemati. Za koncerte, ki so jih snemali, pa je sama izbrala snemalca, saj je želela da ljudje prek TV ekranov doživijo njene koncerte z istega zornega kota kot ljudje v dvorani.
KONCERT ZA EGIPT
Ko je bil Egipt leta 1967 poražen v vojni z Izraelom, se je v državi začela velika ekonomska, socialna in kulturna kriza. Oum Kalthum se je odločila, da bo pomagala svoji državi. Začela je zbirati denar s koncerti v Egiptu in v tujini. Koncerte je imela v različnih arabskih državah (Libija, Sudan, Maroko, Libanon, Irak, Bahrain, itd.) Edina nearabska država, v kateri je nastopila, je bila Francija (koncert v Parizu leta 1967). Z vsemi koncerti je prispevala več kot 2,5 milionov dolarjev egipčanski vladi. Vsi ti koncerti so prispevali k njenemu statusu kluturne vodje države. Bolj kot glasbenica je postala glas in obraz Egipta.
Leta 1968 je dobila diplomatski potni list, tako da je vsak njen obisk sosednjih držav postal državniški obisk.
PODEŽELJE – TO SEM JAZ
Kadar je Oum Kalthum v svojih kasnejših govorila o svojih koreninah, je poudarjala svoje podeželske, kmečke korenine. »Jaz sem podeželanka, kmetica. Tam sem preživela mladost, to je bilo moje življenje. Podeželje je bil moj temelj, moje korenine.«
Predstavljala se je kot navadna, a ponosna Egipčanka, ki je postala izobražena in elegantna. Njena poudarjena identifikacija s podeželjem je postala esencialna komponenta njene javne podobe.
Po letu 1971 so se zopet pojavili njeni zdravstveni problemi z očmi (zato smo jo lahko v njenih poznih letih videvali na nastopih z sončnimi očali).
21. januarja 1975 je bilo njeno zdravstveno stanje kritično. Ponoven ledvični napad. 3. februarja 1975 je umrla zaradi srčnega zastoja. Na dan njenega pogreba so Egipčani preplavili ulice Kaira, da bi se poslovili od svojega idola, glasu Egipta.
Dandanes se skozi njeno življenje lahko sprehodimo v muzeju Oum Katlhum v Kairu na otoku Rhoda Island.
